Tudi letos je naše društvo izvedlo natečaj za osnovnošolce na domoljubno temo, tokrat z naslovom "Svet, v katerem živim". Nanj so se izjemno dobro odzvale skoraj vse zasavske osnovne šole. Učenci 2. triade so svojo ustvarjalnost izkazali na likovnem, učenci 3. triade pa na literarnem področju.
Najboljše s posameznega področja smo nagradili na Zboru članov. Zaradi izjemne kvalitete prejetih del smo se odločili, da namesto po tri, nagradimo po pet mladih ustvarjalcev z vsakega področja. Za trud smo se z majhno pozornostjo zahvalili tudi njihovim mentoricam.
Nagrajene literarne prispevke objavljamo na naši spletni strani, poskrbeli bomo tudi za objavo v našem časopisu Maistrov glas.
Nagrajencem in njihovim mentoricam čestitamo!
---------------------------------------------------------------------
0Š TONETA
OKROGARJA
ZAGORJE OB SAVI
Manca Rebolj, 8.b
SVET, V KATEREM ŽIVIM
V takšnem
svetu živimo,
kjer
pravično vse ni.
Nekdo je
bogat,
nekdo v
revščini živi.
Meni v
domovini ni hudo.
Vsak dan
hodim v šolo,
s prijatelji
mi je lepo,
družino
ljubečo imam,
v lepi hiši
živim,
če kaj
potrebujem, to dobim.
A vsem na
tem svetu ni tako lepo.
Mnogi v
stiski živijo,
vsakega
novega dne se bojijo,
ne vedo,
kako naj preživijo.
Ko vidim
reke beguncev,
mi je hudo.
Le kje
njihov dom bo,
kdo delo dal
jim bo?
Sprašujem
se,
kdaj bo vsak
razmišljal
in delal
tako,
da naš
planet ohranjen bo,
da vsem bo
lahko lepo,
da bo
zavladal mir,
da
prihodnost srečna bo.
---------------------------------------------------------------------
OŠ IVANA CANKARJA
TRBOVLJE
Maša Božjak, 8. razred
SVET, V KATEREM ŽIVIM
Moj svet je
najlepši svet. Moj svet je svoboden. Moj svet ima prihodnost.
In moj svet
ima zgodovino.
Zgodovino,
ki je polna groze, krivic, vojn, obupa. Naša zgodovina je umazana zbirka
prevar, laži, sovraštva. A vendar je tudi veličastna zgodba o ljudeh, ki so
zmogli preseči povprečnost in se dvigniti nad brezupnost vsakdana. Zgodba o
ljudeh, ki so na razne načine delali svet boljši. O ljudeh, ki jim ni bilo
vseeno. O ljudeh, ki jim je beseda domovina pomenila več kot le besedo in ki so
se za domovino borili, tako z besedami, kot z orožjem. Tudi Slovenci imamo
veliko takšnih junakov, ki jim ni bilo vseeno za naš narod. Eden izmed njih je
Rudolf Maister. Mož, ki je zaslužen, da živimo v taki Sloveniji, kot jo
poznamo. Borec za severno mejo. A ne le z orožjem, tudi z besedo.
Rudolf Maister – Vojanov
Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se kot strela zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše – vaš dan.
Kultura,
pesmi, knjige, umetnost, glasba, to so stvari, ki našemu življenju dajejo višji
pomen. V težkih situacijah, tako na osebnem, kot na širšem nivoju, pa nam lahko
in nam tudi morajo dajati upanje in vero v boljši jutri. Borbene pesmi vlivajo
moč bojevnikom, dajejo upanje, združujejo ljudi in jih motivirajo.
Maister je v
svojem življenju združeval oboje, bojeval se je z besedo in orožjem. Bojeval,
da lahko danes jaz in ti, vsi mi, živimo v svobodni domovini.
Moj svet ima
zgodovino. Oblikoval jo je tudi Rudolf Maister.
Moj svet ima
prihodnost. Oblikovali jo bomo tudi mi, ki smo danes še mladi. A se zavedamo
svojih korenin in smo ponosni nanje. In vem, da jih ne bomo pozabili in da se
bomo zanje ponovno borili, če bi nam jih kdo poskušal vzeti.
Moje
domovina je le ena. Moj svet je najlepši svet.
---------------------------------------------------------------------
OŠ IVANA KAVČIČA
IZLAKE
Neža Juvan, 7.a
SVET, V KATEREM ŽIVIM
Napiši spis,
v katerem razmišljaš o sebi, domovini, razmerah po svetu, npr. revščina,
lakota, vojne, begunci … V bistvu je to težko napisati. Jaz dejansko ne
razmišljam, kaj se dogaja okrog mene. Sprejmem informacije, dobre in slabe.
Ampak se ne zavedam čisto dobro slabih. Drugače bi bilo moje življenje kot
brezno črnine. Mislim, da mi pri moji starosti še ni treba toliko vedeti o
njih. Po drugi strani pa je dobro, da nekaj vem.
Grozno je,
ko občasno gledam televizijske reklame in vidim najprej tisoče veselih. To so
reklame za nov pametni telefon, razna živila, čistila za pralni stroj, proti
vodnemu kamnu … in potem oglas v zvezi z revščino v Afriki. Takrat pomislim: "Neža, ti se nimaš kej sekirat za teste, pa spraševanje in razna tekmovanja.
Poglej, te otroke, starše, babice, dedke … Oni živijo v strahu, kakšen bo
jutrišnji dan. Mogoče bo vesel ali zastrahujoč. Lahko si srečna, da si zdrava,
da imaš družino in prijatelje, pravo prijateljico, ki ti vedno stoji ob strani." Spomnim se, ko smo bili še v prvi triadi, da smo v šolo nosili nove šolske
potrebščine za revne otroke. Bilo bi idealno, da bi se lahko s skupnimi močmi
borili proti revščini in jo premagali. Vendar nismo v idealnem svetu.
In tukaj se
pokaže vrednota, ki ji pravimo sodelovanje. Mislim, da bi bile mlajše
generacije vključno z mojo uspešnejše, če ne bi vsak gledal v svoj mali
ekranček oziroma kot pravi moja mami kvadratek. Slišala sem že marsikatero
zgodbo o njenem otroštvu. Bile so zabavne. Ne bi verjeli. Te zgodbe so bile
brez interneta, telefonov, televizije, tablic. Večina se je dogajala v naravi.
Ko pa danes poslušam pogovore … ohhhh. Na primer:
Osebek št.
1: Hy
Osebek št.
2: Hy
Sedeta v
baru eden zraven drugega in se pogovarjata po telefonu.
Osebek št.
1: o stari,a veš ko sm dons vidu na insta
Osebek št 2:
Ne … ko pa?
Osebek št.
1: ena je ubjaula, kaku se je en gol drsu, pol je pa še padu. Veš kuk je smešn
Osebek št.
2: dej mi pošl pusnetk
Osebek št.
1: na sem ti že. Ga maš
Osebek št.
2: hahahahahahaha … umiram
Tak pogovor
je trajal še in še in še, dokler enemu od njiju ni zmanjkalo baterije. Ampak
kaj, ko je imel s sabo prenosno baterijo …
Ali pa to:
Po pločniku hodita dva človeka. Eden za
drugim. Sprednji se spotakne in pade. Drugi pa mu ne pomaga vstati, ampak ga
fotografira in to objavi na spletni strani.
In ja, dragi
ljudje, živimo v takšnem svetu. Sram me je .
Pomislite,
kaj bi lahko naredila ta dva, da bi bila koristna. To pa sploh ni zahtevno.
Lahko bi se vpisala v organizacijo Rdeči križ, Anino zvezdico, Karitas … Lahko
bi šla v knjižnico in tam prebirala knjige in pridobivala znanje. To, kar bi
prebrala, pa bi lahko pripovedovala beguncem, otrokom v stiski in še in še. Če
sta to učenca, bi lahko svoje znanje prenesla na drugo osebo, ki ji ne gre najbolje,
in bi ji s tem pomagala. Ne da delaš to samo za druge, ampak tudi zase. Če si
naredil dobro delo, imaš dober občutek. Mislim, da zaspiš z najlepšim občutkom,
kar jih sploh poznamo.
Omenila sem
naravo. Tukaj sta dve plati. Kaj pomeni narava za podeželske in kaj za mestne
ljudi. To je vprašanje z različnimi odgovori.
Na tem
planetu je, kot sem že napisala, veliko dobrih in slabih stvari. Begunci so po
mojem mnenju preveč odrinjeni. Veliko ljudi misli in se obnaša tako, da imaš
pri njih občutek, kot da ne vedo, da so to tudi ljudje in da se jim godi
krivica. Niso sami krivi, da se v njihovih državah odvija vojna. Niso krivi, da
potrebujejo pomoč. Samo predstavljajte si, kako bi bilo, če bi kar naenkrat
izbruhnila vojna v naši državi republiki Sloveniji. Vsi bi bežali. Strah se bi
razpel po vseh glavah. Radi bi imeli spet mir. Čim prej bi radi našli stalno
prebivališče. Pripravljeni bi se bili naučiti jezika tiste države, v kateri bi
živeli, vse bi izpolnjevali. Ampak država vas ne bi hotela sprejeti. Takrat bi
lahko le upali, da bi imeli srečo kje drugje. Lahko pa se zgodi, da državljani
tiste države zaničujejo begunce. In že spet je grozno, črno, grdo.
Še vedno
lahko govorimo o rasizmu. Ljudje druge rase so včasih čisto preveč
zapostavljeni. Da ne omenjamo vojn, lakote, sebičnosti po svetu.
Raje
govorimo še malo o dobrih, veselih stvareh, kot so: Kaj lahko jaz naredim za
lepši svet? Kako doživljam izobraževanje v šoli? Čemu se učim? Kateri poklic bi
najraje opravljala v prihodnosti? Pozabimo na slabe. Pogosto vprašanje je: Čemu
se učiš? Moja babica pravi: "Uči se, uči, da bo kaj v buči." Držala se bom tega
nasveta. Za naslednje vprašanje bom napisala čisto po resnici. Šola je
velikokrat zelo naporna. Kar naprej nekaj stokamo glede vsega. Starejši prevečkrat
pravijo: "Oh, kako vam je luštno. Boste videli, kaj bo šele potem." In naš
odgovor je: "Ja,ja (saj že vemo)." Če je to res, uuuuuuffffff. Prav tako je
pogosto vprašanje: "Kaj boš, ko odrasteš?" Moj odgovor je precej preprost: "Ne
vem."
KAJ LAHKO
JAZ NAREDIM ZA LEPŠI JUTRI ? Odgovor: "MARSIKAJ"
Moj nasvet:
Ne sekirajte se za ljudi, ki so prave žlehtnobe.
Bodite pametni in si naredite življenje po vaši meri. Ne zavlačujte, saj
pravijo, da življenje prehitro mine
---------------------------------------------------------------------
OŠ IVANA SKVARČE
ZAGORJE OB SAVI
Tim Groboljšek, 9.a
SVET, V
KATEREM ŽIVIM
Svet je poln
dobrega in slabega. Ves čas se spreminja in danes ni več to, kar bi moral biti.
Poln je
terorizma, vojn, gospodarske krize in vsi se znašajo nad begunci. Sploh jih ne
poznajo, pa jim že očitajo, da so teroristi in nevarni ljudje. To ni res. Tudi
oni imajo družine, ki jim hočejo zagotoviti boljše življenje. No … ne vsi. Vzel
jim jih je terorizem. Terorizem je kriv za smrt nedolžnih ljudi, porušene
domove in revščino. Ustaviti ga moramo, če ne,
bomo kmalu tudi sami ob dom in domovino.
Družine ne
smemo izgubiti. To je največje darilo, ki ga dobimo že ob rojstvu. Paziti jo
moramo. Je kot zaklad, ki ga zakopljemo … in če ga ne zakopljemo dovolj
globoko, nam ga lahko kdo ukrade. Družine so ljudje, ki te imajo radi in ti bodo
stali ob strani, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Družina te vzgoji in
pripravi na krut svet, ki te čaka v naslednjih letih tvojega življenja. Nudi ti
hrano, varnost in seveda – tisto najpomembnejše – ljubezen. Družina ti daje
tudi dom. Dom je kraj, v katerem se počutiš varnega. Je kraj, ki povezuje
družino. Nanj se navežeš in v njem preživiš večino svojega življenja. Ko živiš
in čas beži, se rodi tudi ljubezen do domovine. Ljudje predstavljamo domovino
in ponosni moramo biti nanjo.
Naša
skupnost je kot hiška. Treba jo je vzdrževati, če hočemo, da obstoji. Enako je
z domovino. Vsa ta darila moramo čuvati in biti veseli, da jih imamo. Vse se
spreminja, ko čas tako beži. Tudi družba. Dandanes se najstniki ubadajo samo s
svojimi pametnimi telefoni. Vidijo le ekrane in ne svet okoli sebe. Morali bi
iti v naravo, se izobraževati in spoznavati svet, v katerem živijo. Tako pa
veliko najstnikov danes trpi zaradi nasilja in depresije. Trpljenje si
poskušajo olajšati z drogo.
Ne bi smeli
skrbeti samo zase. Morali bi se zavzemati drug za drugega. Ne bi nam smelo biti
vseeno za stisko drugih. Morali bi pomagati beguncem, ki nimajo domov in se
boriti proti terorizmu … in navsezadnje … morali bi se združiti, delovati kot
celota, poskušati ohraniti naš svet miren in čim lepši.
---------------------------------------------------------------------
OŠ IVANA KAVČIČA
IZLAKE
Žana Grabnar, 8.a
SVET, V KATEREM ŽIVIM
Mislim, da
je današnji svet zelo razdeljen. Medtem ko se nekdo razvaja z vsem svojim
premoženjem, drugi na drugem koncu sveta trpi v revščini, lakoti in se morda
bori z najhujšimi boleznimi tega sveta.
Včasih je
svet res krivičen. Posameznike doleti grda usoda. Nepravični ljudje se
spravljajo na ljudi, ki jim niso nič naredili. Po mojem mnenju je ena najbolj
ponižujočih potez človeštva prav suženjstvo. K sreči se v svetovnem merilu
zmanjšuje, a je še vedno prisotno. Le s čim sso se ti ljudje zamerili svojim »
izkoriščevalcem »? Nihče od nas ni kriv, da se je rodil v določeni kulturi ali
delu sveta. Mlajši včasih težko popolnoma razumemo starše in starejše. O rasah
in kulturah imamo ali imajo najrazličnejše predsodke. Zakaj bi morali biti
temnopolti za nas, belce, manjvredni in ne enaki ostalim ljudem?
Živimo v
svetu, ki slavi le tisto, kar imaš. Poudarjamo in izboljšujemo materialno
bogastvo, na duhovno pa pozabljamo. Poglejmo na vrednost ljubezni in materializma:
medtem ko se stvari okoli nas izboljšujejo in napredujejo iz sekunde v sekundo,
je ljubezen vedno enaka. Ko se bo porajala nova tehnologija, novi računalniki,
najnovejši telefoni …, bodo ljudje ponosni, da imajo ob sebi nekoga, ki je z
njim že dlje časa. Premalokrat se zavedamo, kako smo lahko srečni, če dobimo le
prijazen nasmeh ali objem. Svet je nekatere ljudi pripeljal tudi do tega, da se
sramujejo svojega premoženja.
Vsi ne
moremo imeti sreče v življenju ves čas, lahko pa cenimo srečne trenutke. Za
nekoga je morda srečen trenutek, ko pride do vode in kruha, nekdo dug pa je
srečen in takrat, ko prejema več in več.
Živim v
sedanjosti. Lahko analiziram preteklost, težko pa je napovedovati, kaj bo
jutri. Mogoče bo jutrišnji danpodoben današnjemu, morda pa se bo kaj
spremenilo? Ne želim izpostavljati le slabosti našega planeta, hotela bi le, da
bi se človek zavedal posledic svojega ravnanja. S tem ne mislim samo na
izkoriščanje Zemlje, temveč na medsebojne odnose, na ljudi, pomoč in
dobrodelnost. Zavedajmo se, da je okoli nas veliko ljudi, ki potrebujejo našo
roko. Dobro delo lahko narediš tudi doma. Pomagaj sošolcu pri učenju. Hvaležen
ti bo, ti pa boš vedel, da si naredil nekaj dobrega za svojo dušo.
Seveda ima
današnji svet tudi pozitivne strani. Prav je, da smo malo kritični, a kljub
temu moramo poznati nekaj prednosti. Dober primer je zdravstvo, saj je s
pomočjo tehnologije in novih dognanj napredovalo. Mar ni to dobra stran našega
sveta?
Ni komentarjev:
Objavite komentar